Šoferka

Šoferkin dnevnik

En dan še v Bratislavi, naslednji že v Vicenzi. Ja, tako nekako je pri nas šoferjih. Mesta in države kar letijo mimo nas, mi pa vse to občudujemo skozi veliko okno. Res nam je težko.😀 Vendar ni vse tako " simpl" in lepo kot se sliši. Ampak tokrat se ne pritožujem, obe potovanji sta bili super 👍.  

Takole je bilo....

Torino

Prvi dan smo v jutranjih urah krenili proti naši zahodni sosedi Italiji. Pot nas je peljala bolj ali manj po dolgočasni avtocesti v smeri proti Milanu. Prvi postanek za kavico smo imeli v bližini Benetk, nato pa smo šli kar direktno do naše prve točke, mesta Vicenza. Na glavnem trgu sva jih odložila in šla parkirat na obrobje oz. na parkirišče za avtobuse.Tudi tokrat sem imela sabo kopilota in garmina 😀 tako, da je bilo vse veliko lažje. Sploh po italijanskih mestih, kjer je vse ozko, označbe so pa katastrofalne. 😀 No, parkirišče sva našla, kljub zapletu  in  vožnjah  po  italijanskih enosmernih.

Po ogledu centra, smo se zapeljali do bazilike samostana Sv. Marije na Monte Bericu. Razgled od tam je bil res wauu! Mesto se je kar razprostrlo pred nami. Tam smo imeli sv. mašo in kosilo. Nato smo pot nadaljevali proti mestu Schio. Tam so imeli ogled mesta in muzeja. Čakala nas je samo še vožnja do hotela, poimenovanega po mojem kopilotu, San Vito v predmestju Verone.  Večerja s tremi hodi pašte in nočitev. 

 

Monte Berico

Po zajtrku nas je čakala dolgaaa vožnja proti Bergamu. Padli smo v nekaj zastojev zaradi prometnih nesreč, vendar smo z dobrim navigiranjem mojega kopilota vse kar hitro obšli. 

Bergamo ponuja na ogled staro mestno jedro, do katerega se povzpnete z vzpenjačo. Ker moraš avtobus peljati parkirati kar dalečp stran, sva si midva ogledala prometne ulice Bergama in spila kavico v prijetni kavarni. Ker sama o tem ne morem kaj dosti napisati, si lahko več preberete tukaj https://sl.wikipedia.org/wiki/Bergamo

Pot smo nadaljevali proti Sotto il Monte Giovanni XXIII, rojstni kraj papeža Janeza XXIII. Kratek ogled mesta in sveta maša, čas za kavo in sladoled 😀. Od tu nas je čakala samo še vožnja mimo Milana do Navare, kjer smo imeli večerjo in nočitev.

Zadnji dan nas je bil doooolg. Po zajtrku smo se odpravili proti Torinu. Recimo, da smo imeli srečo, da je bil praznik in ni bilo nobene gneče na cesti. V Torino smo prispeli kar hitro in brez zapletov, ti so se začeli, ko smo hoteli izstopiti na drop off točki v centru Torina. Center je bil zaradi shodov za 1.maj zaprt, povsod policija in nikakor nismo uspeli priti do dane točke. Vodič je seveda rahlo norel, ker smo se vrteli v krogu 😀. Ker tudi on še ni bil nikoli v Torinu, nama seveda ni mogel pomagati, kje bi bile druge točke za zlaganje. Kakorkoli, smo se rešili in zapeljali v cono, ki je bila samo za lokalni transport. In še čakam, da dobim prelepo sliko z mojim zgroženim obrazom in položnico 🙃.  Tako  pač  je,  ne gre vedno po  maslu,  sploh  pa  ne  v Italiji.

Kakorkoli, parking sva našla hitro, prav tako tudi kavico. Prehodila sva cel center Torina, in to 2x. Šla sva si pogledat, kje se nahaja drop off točka tako, da za drugič veva. 

Popoldan je bil čas za vrnitev proti domu. Čakala nas je dolga pot tako, da smo se ustavljali samo za nujne stvari. Seveda smo si privoščili daljši postanek za kosilo, krajši so bili namenjeni bolj kot ne razgibavanju nog. 😀

Videla sva, kot vedno ogromno. Tudi italijanska mesta imajo svoj čar, če ti le ni treba vozit. 🙃 

Naslednjič pa pišem o tem, če sem dobila v Srbiji vegi čevapčiče 😀. 

I am the girl who pursues her dreams.

Patricia