Šoferka

Šoferkin dnevnik

Zaključek šolskega leta se hitro približuje, zato so zadnji meseci namenjeni šolskim izletom in izletom na sploh. Zato imamo kar precej dela v službi in  kakšen vikend ali dan na off prav paše hehe. Da si spočiješ glavo in pripraviš telo na nov delovni teden. Sama sicer to počnem na poseben način, še posebno, če so zunaj lepi sončni dnevi. Najbolj si spočijem in nafilam baterijo, če naredim kakšen krog z mojo lepotičko. cool

V primerjavi z lansko sezono, sem letos kar pridna pri nabiranju kilometrov (tako ali drugače biggrin ). 

Na štajerski konec se redko odpravim, tokrat pa sem imela super priliko in se odpravila do Topolšice. Ker je dolgočasno voziti po isti poti, sem naredila krog; Cerkno - Zbilje - Snovik - Vransko - Topolšica - Vransko - Trojane - Kranj - Cerkno. Zelo lepa trasa, vendar kar doooolga. Nisem navajena na take dolge razdalje in sem bila na koncu dneva kar prijetno utrujena.  

Lepo sončno soboto sva se s prijateljico odpravile preseniti in navijat za mojega fanta na Grobnik, dirkališče v bližini Rijeke. Ker se spodobi, da imaš sabo vsaj kakšen navijaški rekvizit, sem dala potiskat dežnike in majčke. Mislim, da je presenečenje kar uspelo. Sama pa sem bila za en dan "umbrella girl" biggrin

Že kar nekaj časa imam željo, da se zapeljem po pisti. Ker se bojim za svoj motor, sem si kupla in pripravila dirkalne polistre, gume za dirkališče, praktično skoraj vse kar rabim. Pa vendar sem vedno našla nek razlog, da je dirkanje padlo v vodo. Tokrat sem pa rekla, da me ne ustavi čisto nič! Fant je tako ali tako imel namen it dirkat, zmenila sem se s prijatljico, da gremo na izlet z motorjem, pridružil se je še njen dragi, in smo šli. Seveda najprej check point točka OMW Postojna in potem na izi dalje. Izbrali smo si sicer super dan za prečkanje meje... Bila je kar gneča, saj so imeli avstrijci in nemci podaljšan vikend in so vsi šli na morje. Nič ne de, z motorjem nekako obvoziš situacijo biggrin tako, da smo bili hitro na cilju. Seveda smo si šli naprej bookirat turistično vožnjo po pisti. Nato smo vsi na trnih čakal, da bo ura 14h, da se zapeljemo. Sama sem bila še posebno nervozna, saj sem mogla zamenjat zadnjo gumo,  je bila čisto fuč. Seveda se moram tukaj zahvalit mojemu fantu, ki je tako hitro in spretno uredil zadevo in vsem ostalim, ki so pomagal. 

In kako je izgledalo? Nekako tako; waaaaa kar ne morem verjet, da mi je uspel in se peljem po pisti. Kr dirkam, nooo. hehe Pa nasmeh od ušesa do ušesa. Prvi krog bolj na izi, pol pa skoz hitreje. Sicer niti približno tako hitro kot fantje in dekleta, ki tekmuje. Za prvič pa misli, da sem se odrezala super. 

Res priporočam vsem ljubiteljem jeklenih konjičkov, da se preizkusijo na pisti. Čisto drug občutek kot na cesti. In sama vedno pravim, da cesta ni dirkališče, saj nikoli ne veš kaj te čaka za ovinkom. Zato pamet v glavo in divjat na pisto biggrin.

It´s hard to beat a person who never gives up.

Patricia