Šoferka

Šoferkin dnevnik

Potepanje po državah bivše juge je vedno zelo zanimivo. Običaji se razlikujejo od naših, ljudje so zelo prijazni in gostoljubni, cene pa bistvene nižje od naših. Ampak vegeterijanskih čevapčičev pa še vedno nisem dočakala. 😀 Kakorkoli, lačna in žejna nisem bila, mogoče samo rahlo utrujena od dolgeee vožnje. Ampak se je izplačalo. 

Naša pot se je začela v poznih večernih urah, startali smo ob 23.00. Pot nas je peljala proti Novi Gorici, po avtocesti do Ljubljane, Novemu Mestu, mimo Zagreba proti Slavonskemu brodu. Iz avtoceste smo zavili na regionalno cesto proti Sarajevu, do Višegrada kjer nas je pričakal vodič. Imeli naj bi ogled mesta, vendar se je časovnica zeloo zavlekla ( bosanske meje so katastrofa 🙃) tako, da smo šli direktno do Šarganske osmice. Lepo doživetje z vlakcem po stari železnici. Odpravili smo se še do slikovite vasi Drvengrad - leseno mestece v malem. Mesto je služilo za kuliso filma " Življenje je čudež", projekt Emirja Kusturice.

Od tam nas je pot vodila do zelo turističnega, s hoteli bogatega mesteca Zlatibor. Tam nas je pričakala večerja in posteljaaa 😀.

Naslednji dan smo odkrivali kotičke naravnega rezervata ob reki Drini in Tari. Cesta je bila še bolj zavita in ovinkasta kot sem jo navajena od doma 😀. Prvi postanek z razgledom smo imeli na Zaovinah. Od tam smo se odpeljali po precej ovinkasti in strmo spuščajoči cesti proti jezeru Perućac. Ta cesta bi bila bolj primerna za motor, ampak vseeno, nič nas ne ustavi 😀. Kosilo  smo  imeli  na  turistični  ladjici  ob  spremljavi  žive  glasbe.  Vožnja je  bila zelo  sproščujoča.

 Od tam nas je pot vodila proti Bajini Bašti. Ogledali smo si atrakcijo, hišo na skali sredi reke. In seveda, ker je potrebno na izletu tudi kaj študirati, smo zavili v bljižnjo biblioteko 😀. Obiskali smo žganjarijo BB Klekovača in prisluhnili, kako narediti dobro rakijo oz knjigo 😀. Ogledali smo si še samostan Rača in preden nas je ujel dež, odpravili proti hotelu. Čakala nas je slavnostna srbska večerja, s folklorno skupino in trubači.

In že je nstopil dan za odhod proti domu. Po zajtrku smo se naložili in napakirali v avtobus in počasi krenili proti mestu Dvorovi v Etno selo. Tam smo imeli kosilo in ogled sela, nato pa proti domu. Res, da se po napisanem sliši, da smo bili 123 doma, vendar je bila pot res dolga, Domov smo prispeli okrog 4h zjutraj. 

Lokacije, ki sem jih opisla, se reees splača it pogledat, z avtom, motorjem ali avtobusom, nima veze. Hrana je super, ljudje prav tako, edino carinike bi mogli dati na uvajanjem našim, da bi vse skupaj potekalo hitreje in brez dodatkov. 😀

Happiness is a choice, a repetitive one.

Patricia