Šoferka

Šoferkin dnevnik

Še vedno ne morem dojet, da sem res naredila kljukico in izpolnila svojo novoletno zaobljubo. Osvojila sem Triglav, našo najvišjo goro in s tem postala prava Slovenka. 😀

S prijateljico sva se za ta podvig menili in odločali kar nekaj let, pa je vedno prišlo nekaj vmes in sva prestavili. Letos oz. natančneje 19.9.2019 pa nama je KONČNO uspelo! Potekalo pa je nekako takole....

Budilka mi na dela prost dan ponavadi da mir, tokrat pa me je zbudila 3.30. Sem si rekla, da če vstajam za delo tako zgodaj, bom pa tudi za kakšno bolj prijetno stvar. 🤭 

Se oblečem in šibam proti Kranju, kjer poberem Andrejo. Jo mahneva na avtocesto proti Jesenicam, se obvezno ustaviva na kavi, saj brez tega ne gre, in jo mahneva proti Mojstrani. Parkirali sva na izhodišču Krma, parkiranih je bilo že nekaj avtov, zato veva, da sva na pravi lokaciji. Obujeva gojzarje, oprtava nahrbtnike, namestiva naglavne lučke in sva pripravljeni na start. Pot naju najprej vodi skozi gozd, se narahlo vzpenja, ampak ni panike, midve sva naspidirane. 🤭

Kaj kmalu se gozd konča in pot se začne vzpenjati... Vmes je nekaj travnikov, ki so bolj položni in lahko lažje zadihaš. Pa ne za dolgo... Kmalu se pot strmo vzpne in si začneš gristi kolena. 😀

Skalnata pot se je vila strmo navzgor. Vendar je že tako prehojena, da skoraj ne potrebuješ več markacij, ker točno veš kje moraš it. 🙃 

Upali sva na sonček, pa naju pričakata mraz in megla in naju spremljata do Kredarice. Ko zagledaš klopco, si kar oddahneš in rečeš to je to... 1/2 poti je za nama, še najbolj pomembnejši del naju čaka. 

Si pogrejeva rahlo premražene roke, nadeneva plezalni pas in varovala in greva poiskat sonček. Spet cele naspidirane in v megli, kjer skoraj ne vidiš prstov na nogah, skoraj zgrešiva kje morava it. 😀 Pa vendar....

Ta del poti mi je bil najbolj zabaven... Sploh ker mi višina dela malo probleme in sem bila zelooo hvaležna za meglo, da nisem videla kje hodim. 😀 Ja vem.... Če in ko greš v gore, je ravno to poanta. Sama sem se pa celo pot spraševala, kako hudiča bom zlezla nazaj dol. 😀 In panika je bila odveč.... Tud moji višinski problemi so bili znosni in sem vedno bolj pogledovala okrog sebe in proti vrhu. Tudi sama pot je na delih kar precej široka in se ni problema srečat s tistimi, ki gredo dol. Na nekaterih delih pa je pač potrebno gledat okol sebe in se ustavit, če vidiš, da ti nekdo prihaja nasproti in ga počakaš. 

Uglavnem, ko sem zagledala Aljažev stolp na vrhu, se mi je oddahnilo in čestitala sem sama sebi. Zmogla sem! Brez večjih priprav in nabiranja kondicije. Sama volja in škrpijonska trma, pa sem prilezla na vrh Slovenije. 😀

Seveda, kot se spodobi, sem bila na vrhu tudi krščena. Tako lahko uradno in ponosno povem, da sem še pred 30ko postala " ta prava" Slovenka. 

Mislim pa, da slikce povedo vse... Še dobro, da imam ušesa, da so mi ulovila ta nasmeh. 🤭🙃

Takole pa izgleda krst na 2864m :)

Kljukica narejena, zaobljuba izpolnjena.  O tem kaj bo moja naslednja točka na listu želja pred 30ko, pa naslednjič. Upam, da še kaj bolj adrenalinskega. 😉

The best view comes after the hardest climb.

Patricia