Šoferka

Šoferkin dnevnik

Letos se kljukice na moji listi želja kar kopičijo, tokrat mi je uspelo obkljukati dan na pisti.

Torej na to doživetje sem se pripravljala skoraj 2 leti, saj mi je vedno zmanjkalo časa. Tudi tokrat so dnevi kar hiteli mimo mene in sem bila malo zaskrbljena, če mi bo uspelo vse pripraviti. Na kocu se je vse izšlo kot je treba. 

Ker sem želela, da je vse tako kot je treba, sem si na lepo in sončno nedeljo (prej nisem imela časa 🙃) vzela čas in preoblekla motor v " obleko" za pisto.  Plastike so na to priložnost čakale skoraj 2 leti. Pobarvali smo jih že na začetku tako, da sem ji sedaj samo polepšala z nalepkami v čisto mojem slogu 😀. 

Ker sem prvič preoblačla motor, mi je to uzelo kar nekaj časa. Najprej dat originalne plastike dol in to zelo previdno, da se kaj ne polomi. Nato opasat dirkalne, potrebno je bilo zvrtat nekaj lukenj, dodat hitre spojke, ki so mi skoraj požrle živce itd. Skratka, na koncu mi je z nekaj očetove pomoči le uspelo. 

Nedelja je minila kot bi trenil in že je bil tu ponedeljek. Dopoldan sem mogla še delat in sem nekako planirala, da bom doma prej, kot sem v resnici bila. Moje pakiranje in nalaganje v kombi je bilo tokrat ekstremno hitro in smo startali samo 20min kasneje od planiranega starta 😀.  Motor sem mogla peljati še do vulkanizerja, da so mi premenjali gume, sledilo je zelo zanimivo nalaganje in privezovanje motorja ( spet nekaj kar sem počela 1. 😀) in nato KONČNO! start proti Rijeki. 

Pot naju je vodila mimo Idrije, Postojne do Ilirske Bistrice, tam sva si privošili postanek za kavico in šoping in potem dalje do Rijeke in Grobnika. Apartma je Andreja rezervirala kar po poti, saj sva predvidevali, da nebo gneče in nekje že najdeva eno sobo. Imeli sva ogromen in zeloo lep apartma v mestu Grobnik, par kilometrov stran od dirkališča in nama je bilo kar malo žal, da bova tam prespali samo eno noč. Apartma ne da je bil samo lep, tudi cena je bila super! Dobili sva tudi spominke in še palačinke z nutelo za zajtrk 🤩. Ko bova naslednjič dol, sigurno greva tja. 

Ko sva naredili checkin, sva se odpravili do dirkališča na večerjo in pozdraviti prijatelje. Prijetno utrujene sva se odpravile v apartma spat.  

In tukaj je dan D. Zbudila sem se že pred budilko (pred 6 uro) , se zrihtala in pojedla super fruštk 🙃. In sva šibale na dirkališče. Tam je bilo vse še zelo mirno, vsi so še spali. Ker sem imela še precej časa, sem se šla prijavi in v miru popila kavico. Nato smo razložili motor, priklopili na grelce in čakali 🙃. Počasi se je začelo diraklišče polniti in postajati živahno. Upala sem, da bo lep sončen dan, vendar je bil dan precej oblačen. In tudi nič kaj vroče ni bilo 😀, no zame je bilo idealno. 

Ob 9h se je pista odprla, kar smo najbolj zagreti komaj čakali 🙃. Ker sem bila na pisti 1. sem oblekla tak lep, fluorescentno rumen jopič 🤭. Na začetku sem bila odločno proti, da si to oblečem, ampak mi na koncu ni bilo žal. Fantje res nimajo milosti, ko se odločijo na polno prehitevat 😀.  

Prvi krog je bil zelo zanimiv, saj se nisem navajena vozit brez ogledal. In sem se vedno mejčkn ustrašla, ko je kdo na polno mim usekal. Kasneje sem se navadila in sem slišala kdaj me je kdo dohitel in sem bila pripravljena. 

Vsak krog je bil boljši, hitrejši in vedno bolj sem uživala. Za prvič misli, da mi je šlo kr dobro. Lahko bi bilo boljše, ampak to pustim za naslednjič. 🙃

Za naslednjič pa pustim tudi dirko, saj je bilo za en dan čisto dovolj doživetij. 🙃 

Tako kot na moto gp in ostalih dirkah, ki jih spremljamo po televiziji, so tudi tukaj boksi in tudi tukaj potrebuješ ekipo, ki poskrbi zate, ko pripelješ iz dirkališča 😀. Hvala moji "ekipi", da so mi pomagali pri pripravah in me spodbujali ter navijali zame. Brez vas bi bilo vse zelo težko, zato 1000x HVALA ❤. 

Upam, da mi uspe še letos malo potrenirat po pisti, če ne pa sigurno drugo leto. Cesta postaja iz leta v leto bolj nevarna in razmišljam, da bi se po njej vozila le z avtobusom. 🙃

Torej naslednjič nadaljujem in povem kakšni so občutki, ko te ne ovira več trema in se lahko malo bolj samozavestno pelješ po progi. 🤭

To be continued.... 😀

Its hard to beat a person who never gives up.

Patricia