Šoferka

Šoferkin dnevnik

Čeprav koledarsko še ni pomlad, so zadnji dnevi kar precej spomladanski. Ljudje težko zdržimo zaprti v hišah, saj nas sonce kar samo vabi na plano. 😉 Danes je prišel na vrsto še en hribček, ki sem ga poprej obiskala samo 1x. To je skoraj težko verjeti, saj ga vsak dan opazujem skozi okno, pa vendar. Kot, da bi ga čuvala za krizne čase. 🤭 

Z avtom sem se zapeljala do "Razpotja" ( prostor kjer lahko parkiraš avto, če nisi "domačin" ). Lahko bi startala tudi od doma, ampak mi nekako ni za hodit v gojzarjih po asfaltu. Od tam sem se podali proti Kopi ( Cimprovka). Pot se na začetku rahlo spušča, nato pa strmo povzpne. Pot ni ravno najbolje označena, ampak držat se je treba tiste, ki je najbolj strma in vodi navzgor. 🤪 Ko pridemo na vrh, pa so tam smerokazi, ki nas lepo usmerjajo dalje. Prvi postanek sem naredila na Kopi, kjer sem pomahala domačim ( naša hiša se od tam idealno vidi ) in šibala dalje. Pot se nadaljuje po travniku in pričenja spuščati do jase, imenovane Vrše. Vreme je bilo danes idealno za martinčkat in sončt, kar sem si privoščila za nazaj grede. 🤪 

Pot nas vodi malo skozi gozd malo po travnikih do lovske koče. Od tam pa nas pa čaka še zadnji vzpon in smo na vrhu. Sama sem izbrala opcijo in šla direktno do vrha, lahko pa se gre najprej do koče in potem na vrh. Ampak, ker so koče te dni zaprte, ni imelo smisla, da hodim tam mimo. 

Na vrhu pa rahlo vetrovno, snega ravno prav za okras in bile sva SAME! Torej prava izolacija za te dni. 😉 S sabo sem pa imela mojo psičko Ruby, ki me zadnje čase pridno spremlja na mojih podvigih. Upam, da se časi in trenutne razmere kmalu končajo, da se lahko vrneva v normalo in k najinim treningom. 

Nazaj sem pa šla polovico po isti poti, zadnji del poti pa sem ubrala kar po gozdni cesti. Potrebovala sem slabi 2 uri v eno smer, sem se pa kar nekajkrat ustavila in mela u izi tempo. 😎

When everything feels like an uphill struggle, Just think of the view from the top!

Patricia